No, pa se je začelo zares. Danes smo imeli prvič laboratorijske vaje po urniku, tako kot jih bomo imeli do konca tega semestra (torej pet mesecev). In povem vam, da ni bilo prav dosti zabavno.
Današnji urnik.
Ob osmih je treba biti pri Univerzitetnem športnem centru na fitnesu. Ker se vozim v mesto z vlakom in ker je peš do tja pol ure, nimam druge izbire, kot da grem na vlak že ob 6:22. Dan se mi torej začne zgodaj.
No, ko se ob pol desetih fitnes zaključi, imam do enih popoldne
luft. Kaj si naj začnem - domov ne morem (oz. se mi ne splača). No, danes je blo še nekak zasedeno, ko sem pisal nekaj za konec dneva, ni pa blo prejšnja dva tedna.
Od enih do štirih imam ne preveč zanimiv predmet, h kateremu hodi vsak teden manj ljudi. Le zakaj... Ta teden sem še bil, naslednji bom morda še tudi, teden po tem pa morda že kakšno uro manj... Saj vemo, kam to pripelje - morda celo tja, kamor je
lanska elektrotehnika (ne-obiskovanje, nepotrebni
izpiti). Čeprav nimam ravno želje, da bi se isto še enkrat zgodilo.
Ob štirih pa se mi začnejo računalniške vaje iz programskega predmeta. In trajajo vse tja do sedmih zvečer. Nocoj smo končali prej, zato sem si lahko privoščil en vlak bolj hitro in sem bil doma ob osmih zvečer.
Ste si zračunali? 8 zvečer minus pol-7 zjutraj je -- 13 ur in pol. Toliko časa sem bil danes v mestu zaradi faksa. In kaj je najhujše? Da bo večina ponedeljkov v naslednjih treh mesecih tako dolgih ali daljših.
- 22. oktober 2007 @ 22:33 - Ogledov: 5229 -
Komentarjev: 7
